V poznem jesenskem času (9. november) smo se člani TD Gradišče tudi letos po protokolu in tradiciji podali na društveno strokovno ekskurzijo v Zgornje Savinjsko dolino.

Izpred stalnega štartnega prostora, Mačkovega poda, smo ob 7.30 uri zjutraj, nedaleč od Trojan, krenili najprej proti jutranji kavi, ki nam je zjasnila oko za ogled prve zanimive izobraževalno-turistične točke izleta, Muzeja gozdarstva in lesarstva v Nazarjah.

Gre namreč za panogi, ki sta predstavljali glavni vir dohodka in s tem preživetja večine ljudi tega območja. Muzej je bil ustanovljen leta 2000, ki odtlej skrbi za zaščito premične kulturne dediščine gozdarstva in lesarstva.

Stalna razstava z vsemi ohranjenimi predmeti lesne obrti (orodje, flosi, drevesne vrste, domovanja gozdarjev itd. ) je odličen in poučen prikaz te slovenske tradicije.

Drugi ogled smo nadaljevali v cerkvi sv. Frančiška Ksaverja v Radmirju, kjer so v zakladnici imenitnikov 18. stoletja med drugim razstavljeni znameniti, ročno izdelanimašni plašči. Med njimi je tudi mašni plašč, ki ga je izvezla sama cesarica Marija Terezija in ga kot darilo poklonila cerkvi leta 1750. Cerkev je s to zakladnico priljubljena turistična zanimivost tudi med tujimi turisti.

Ob poslabšanju vremena, ko je naš izlet postal deževno-moker, je zato še toliko bolj prijala topla malica v hotelu Planika v Ljubnem ob Savinji.

V neposredni bližini hotela smo si nato ogledali simpatičen muzej, v katerem je urejena zanimiva flosarska zbirka, ki predstavlja življenje flosarjev oz. splavarjev skozi pol tisočletno zgodovino: kako so živeli ti pogumni in garaški možje, kakšen je bil utrip na rajžah po Savinji, Savi in Donavi, vse tja do Črnega morja, kako so splav izdelali, kdo so bili flosarski birti, krmaniži, prednjeki in zadnjeki. Izvedeli smo tudi, kaj je to samec, mitrovčan in kuzla, kakšen je bil flosarski krst ter še mnogo več iz flosarskega življenja.
Ob bogatem fotografskem in materialnem gradivu in diaprojekcijski predstavitvi je bila zgodba še toliko bolj zanimiva, saj jo je pripovedoval potomec flosarjev, g. Čuks.
Zaradi velikega poslabšanja vremena, ki nam je onemogočilo sprehod do slapa Rinka, smo izlet sklenili z obiskom centra Rinka v Solčavi. To je sodobno večnamensko središče za trajnostni razvoj Solčavskega, ki je bil postavljen s pomočjo evropskih sredstev. Povezuje različne dejavnosti in prinaša nove razvojne priložnosti.  Prisluhnili smo multimedijski predstavitvi tega območja in dobili namige za poletne in zimske izlete po teh izjemnih naravnih lepotah. Stalna razstava o življenju in naravi Solčavskega pa nas popelje na sprehod iz pra-bivališča v značilno lokalno hišo, na dvorišče k lesu in ovcam ter v gozd in gorovje. Razstavo dopolnjuje tudi prodajni program značilnih solčavskih izdelkov (uporabni predmeti iz volne in lesa, savinjski želodec, itd.).

Prijetno utrujeni in polni kulturno-turističnega doživetja smo se v Mozirju z veseljem predali še okusni večerji in sproščenemu klepetu s sovaščani. Domov smo se vrnili v poznih večernih urah.

Zapisala Bilka Demšar

Kot obljubljeno v lanskem letu, smo šahovski turnir ponovili tudi letos!

 

 

 

 

 

 

 

29. junija 2013 smo izvedli strokovno ekskurzijo na Ptuj.

Ogledali smo si največji slovenski vrt v Selekcijsko poskusnem centru Semenarne Ljubljana na Ptuju. Tam na 35 hektarjih površin pridelujejo seme za več kot 30 avtohtonih slovenskih sort vrtnin. Tu smo si lahko ogledali tudi sortne vegetacijske poskuse vrtnin vseh semen, ki jih Semenarna Ljubljana trži v svojih semenskih vrečicah. Pogledali smo si tudi vegetacijski poskus žit, ki jih imajo v svojem prodajnem programu. Po ogledu smo se odpravili na sprehod po starem delu Ptuja. Na koncu pa nas je pot vodila še k znani romarski cerkvi na Ptujsko goro.

 

 

  

Že trinajsto leto zapored pa smo se 22. Junija odpravili na »Srečanje Gradišč Slovenije«. Tokrat so nas v svojo vas povabili »gradiškovci« - kot pravijo Primorci iz Gradišča nad Prvačino pri Novi gorici. Kot smo že večkrat povedali smo prvo takšno srečanje v letu 2001,organizirali prav člani TD Gradišče pri Lukovici. Ideja se je prijela in od takrat se vsa leta ob tem času srečamo v enem izmed Gradišč v Sloveniji. Tako smo se srečali že na Dolenjskem, Primorskem, v Prekmurju, na Kozjanskem, na Koroškem, na Štajerskem in še bi se lahko pohvalili , kje vse smo že bili. Tudi tokrat so se naši gostitelji potrudili in nam pripravili nepozaben dan Gradiščanov. Za vsakega se je našlo kaj od družabnih iger, obiranja češenj, zanimivega kulturnega programa, pa tudi sveta maša za Gradiščane je bila lepo obiskana. Vsako leto se tudi dogovorimo kje bo srečanje naslednjič in tako nas prihodnje leto v svoje Gradišče vabijo vaščani Gradišča pri Trebnjem.

 

 

 

 

 

 

 

Na predvečer Prvega maja je na ploščadi nad našo društveno brunarico, zagorel prvomajski kres, ki so ga pripravili fantje iz Gradišča. Predsednik društva pa nam je skuhal okusen golaž. Do poznih nočnih ur smo se ob ognju greli in premlevali kako na ta praznik – »Praznik delavcev« , nikakor ne smemo pozabiti.

 

 

 

 

 

 

Člani Turističnega društva Gradišče smo se v soboto 29.9. 2012, odpravili na strokovno ekskurzijo po Sloveniji, in sicer na Dolenjsko.
Zjutraj nas je na našem stalnem zbirnem mestu pred »Mačkovim podom« , pričakal še malo deževen dan. Ko pa nas je pot odpeljala proti Dolenjski, pa je naša dobra volja dež pregnala in se je pokazalo sonce.

 

 

 

 

 

 

Naš celodnevni plan je bil, da si ogledamo čim več znamenitosti Dolenjske. Tako smo si z vodičko ogledali staro mestno jedro Novega Mesta z dvema cerkvama. Sledil je ogled Kostanjeviške jame ter galerije Forma Viva. Pozno popoldne pa so nas na kmečkem turizmu Calestina lepo pogostili. Večer se je ob zvokih harmonike in plesu močno prevesil v noč, ko smo polni novih vtisov odhajali nazaj proti domu.

 


                                TD Gradišče

Ekskurzija TD Gradišče 2011

Letos smo se v društvu odločili za ogled gorenjskih krajev, za kar sta se posebej potrudila naša Dragica in Rupert.

Najprej nas je pot popeljala do Planinskega muzeja v Mojstrani, ki je bil ob pomoči evropskih sredstev in donacijah sponzorjev odprt leta 2010.. po ogledu kratkega filma o začetkih planinstva na Slovenskem in predstavitvi dosežkov slovenskih planincev in alpinistov smo se odpravili na interaktivno pot na goro s sloganom “Pot je zgodba – zgodba je pot”. V tem muzeju si podajata roki preteklost in sedanjost. Bogata zbirka predmetov s pestro zgodovinsko pripovedjo, raznolikost fotografskega in arhivskega gradiva in obsežna strokovna knjižica nudijo obiskovalcu vpogled v množičnost in pomembnost planinske dejavnosti v slovenskem prostoru.. Stalna razstava je zasnovana kot muzejska pripoved, ki jo doživljamo kot lasten vzpon na goro.

Po tem vzponu smo si na bližnji turistični kmetiji pr Železnk privezali dušo s krepko malico, nato pa smo krenili k ponovno odprti Bohinjski sirarni v Srednji vasi, ki je znana po izdelavi slovenskega ementalca, bohinjskega sira. Direktor sirarne, gospod Primož Cvetek nam je povedal o nastanku sirarne leta 1958 in njenem prehajanju med različnimi lastniki. Popeljal nas je skozi celotno proizvodnjo in nas tako seznanil s sirarstvom. Značilen bohinjski sir je narejen izključno iz mleka, pridelanega na območju Bohinja in njegovi bližnji okolici, zato so količine le-tega omejene.

Izlet smo nadaljevali v Planšarskem muzeju v Stari Fužini, ki je bil odprt leta 1971, 1990. leta pa vsebinsko preurejen in dopolnjen.. Nahaja se v opuščeni vaški sirarni. Leta 1883 je bila namreč v Stari Fužini zgrajena sirarna, v kateri so sir izdelovali vse do leta 1967. Sirarski mojstri so skrbeli za velike hlebe sira, ki so jih nosači vsak teden nosili s planin.

V muzeju je razstavljena prvotna sirarska delavnica z velikima vzidanima sirarskima kotloma in prešo za oblikovanje hlebov sira, izvirno sirarsko orodje in pribor ter predmeti, ki so jih uporabljali planšarji pri svojem delu v planini. Na ogled je tudi lessen planšarski stan z notranjo opremo s planine Zajamniki iz leta 1849.

Naša zgodba se je za tad an zaključila in polni novih znanj smo se pozno zvečer vračali v našo vas ob robu Gorenjske in skupno ugotavljali, kako raznolika jet a naša deželica in koliko je še krajev, vrednih ogleda tudi v prihodnje.

 

                                                                           TD Gradišče

 

Prvo sobotno popoldne v letu 2013, so naši šahisti preživeli ob šahovnicah v brunarici TD Gradišče.

Pomerilo se je dvanajst šahistov. Ponovno je svojo premoč na šahovnici prikazal Marjan Prelovšek, drugo mesto je zasedel Gregor Barlič tretji pa je bil Alfonz Hrovat. Fantje iz Gradišča so se uspešno borili in zasedli vsa naslednja mesta.

Še pozno v noč so ob kozarčku in malici, premlevali svoje uspehe in neuspehe na šahovnicah.

 

 

 

 

 

 

 

Seveda so vsi potrdili tudi udeležbo na novoletnem šahovskem turnirju 2014.

 

Letošnje tradicionalno »Srečanje Gradišč Slovenije« se je odvijalo 23. junija na Dolenjskem v Gradišču pri Šentjerneju. Srečanje je organiziralo Turistično društvo ZVON, ki nas je medse povabilo z naslednjimi rimami:

Vsi Gradiščani danes zbrani,

Vse skrbi so zdaj ob strani,

Zdaj ob našem smo ognjišču

Dobrodošli v Gradišču.

                                    (Jože Grgovič)

Najprej smo bili zelo lepo sprejeti v samem Šentjerneju v njihovem novem Kulturnem centru Primoža Trubarja, kjer nas je pozdravil župan Franc Hudoklin. Od tu pa smo se odpeljali v Gradišče pri Šentjerneju, kjer so nas domačini ponovno zelo lepo sprejeli in nas pogostili z dobrotami pridnih kuharic, nas razgibali ob zanimivih družabnih igrah, zvečer pa smo se vsi še zavrteli ob zvokih ansambla Rubin. Vaščani Gradišča pri Šentjerneju so bili gostitelji 2. Srečanja Gradišč Slovenije že v letu 2002, takoj za uspešnim »1. Srečanjem Gradišč Slovenije« v letu 2001, ki smo ga pripravili člani Turističnega društva Gradišče pri Lukovici in nam je v ponos, da so naša prizadevanja obrodila tako uspešno in tradicionalno prireditev v okviru celotne Slovenije.

Ob tem vas lahko že sedaj povabimo na » 13. Srečanje Gradišč Slovenije«, ki bo letos v Gradišču nad Prvačino. 


                                TD Gradišče

sp;     TD Gradišče

Letos smo se v društvu odločili za ogled gorenjskih krajev, za kar sta se posebej potrudila naša Dragica in Rupert.
Najprej nas je pot popeljala do Planinskega muzeja v Mojstrani, ki je bil ob pomoči evropskih sredstev in donacijah sponzorjev odprt leta 2010.. po ogledu kratkega filma o začetkih planinstva na Slovenskem in predstavitvi dosežkov slovenskih planincev in alpinistov smo se odpravili na interaktivno pot na goro s sloganom “Pot je zgodba – zgodba je pot”. V tem muzeju si podajata roki preteklost in sedanjost. Bogata zbirka predmetov s pestro zgodovinsko pripovedjo, raznolikost fotografskega in arhivskega gradiva in obsežna strokovna knjižica nudijo obiskovalcu vpogled v množičnost in pomembnost planinske dejavnosti v slovenskem prostoru.. Stalna razstava je zasnovana kot muzejska pripoved, ki jo doživljamo kot lasten vzpon na goro.
Po tem vzponu smo si na bližnji turistični kmetiji pr Železnk privezali dušo s krepko malico, nato pa smo krenili k ponovno odprti Bohinjski sirarni v Srednji vasi, ki je znana po izdelavi slovenskega ementalca, bohinjskega sira. Direktor sirarne, gospod Primož Cvetek nam je povedal o nastanku sirarne leta 1958 in njenem prehajanju med različnimi lastniki. Popeljal nas je skozi celotno proizvodnjo in nas tako seznanil s sirarstvom. Značilen bohinjski sir je narejen izključno iz mleka, pridelanega na območju Bohinja in njegovi bližnji okolici, zato so količine le-tega omejene.
Izlet smo nadaljevali v Planšarskem muzeju v Stari Fužini, ki je bil odprt leta 1971, 1990. leta pa vsebinsko preurejen in dopolnjen.. Nahaja se v opuščeni vaški sirarni. Leta 1883 je bila namreč v Stari Fužini zgrajena sirarna, v kateri so sir izdelovali vse do leta 1967. Sirarski mojstri so skrbeli za velike hlebe sira, ki so jih nosači vsak teden nosili s planin.
V muzeju je razstavljena prvotna sirarska delavnica z velikima vzidanima sirarskima kotloma in prešo za oblikovanje hlebov sira, izvirno sirarsko orodje in pribor ter predmeti, ki so jih uporabljali planšarji pri svojem delu v planini. Na ogled je tudi lessen planšarski stan z notranjo opremo s planine Zajamniki iz leta 1849.
Naša zgodba se je za tad an zaključila in polni novih znanj smo se pozno zvečer vračali v našo vas ob robu Gorenjske in skupno ugotavljali, kako raznolika jet a naša deželica in koliko je še krajev, vrednih ogleda tudi v prihodnje.

                                TD Gradišče

Ekskurzija TD Gradišče 2011

Letos smo se v društvu odločili za ogled gorenjskih krajev, za kar sta se posebej potrudila naša Dragica in Rupert.

Najprej nas je pot popeljala do Planinskega muzeja v Mojstrani, ki je bil ob pomoči evropskih sredstev in donacijah sponzorjev odprt leta 2010.. po ogledu kratkega filma o začetkih planinstva na Slovenskem in predstavitvi dosežkov slovenskih planincev in alpinistov smo se odpravili na interaktivno pot na goro s sloganom “Pot je zgodba – zgodba je pot”. V tem muzeju si podajata roki preteklost in sedanjost. Bogata zbirka predmetov s pestro zgodovinsko pripovedjo, raznolikost fotografskega in arhivskega gradiva in obsežna strokovna knjižica nudijo obiskovalcu vpogled v množičnost in pomembnost planinske dejavnosti v slovenskem prostoru.. Stalna razstava je zasnovana kot muzejska pripoved, ki jo doživljamo kot lasten vzpon na goro.

Po tem vzponu smo si na bližnji turistični kmetiji pr Železnk privezali dušo s krepko malico, nato pa smo krenili k ponovno odprti Bohinjski sirarni v Srednji vasi, ki je znana po izdelavi slovenskega ementalca, bohinjskega sira. Direktor sirarne, gospod Primož Cvetek nam je povedal o nastanku sirarne leta 1958 in njenem prehajanju med različnimi lastniki. Popeljal nas je skozi celotno proizvodnjo in nas tako seznanil s sirarstvom. Značilen bohinjski sir je narejen izključno iz mleka, pridelanega na območju Bohinja in njegovi bližnji okolici, zato so količine le-tega omejene.

Izlet smo nadaljevali v Planšarskem muzeju v Stari Fužini, ki je bil odprt leta 1971, 1990. leta pa vsebinsko preurejen in dopolnjen.. Nahaja se v opuščeni vaški sirarni. Leta 1883 je bila namreč v Stari Fužini zgrajena sirarna, v kateri so sir izdelovali vse do leta 1967. Sirarski mojstri so skrbeli za velike hlebe sira, ki so jih nosači vsak teden nosili s planin.

V muzeju je razstavljena prvotna sirarska delavnica z velikima vzidanima sirarskima kotloma in prešo za oblikovanje hlebov sira, izvirno sirarsko orodje in pribor ter predmeti, ki so jih uporabljali planšarji pri svojem delu v planini. Na ogled je tudi lessen planšarski stan z notranjo opremo s planine Zajamniki iz leta 1849.

Naša zgodba se je za tad an zaključila in polni novih znanj smo se pozno zvečer vračali v našo vas ob robu Gorenjske in skupno ugotavljali, kako raznolika jet a naša deželica in koliko je še krajev, vrednih ogleda tudi v prihodnje.

 

                                                                           TD Gradišče

Kot je že tradicija društva, si člani ob končanih jesenskih opravilih organiziramo ekskurzijo po Sloveniji.
Letošnjo jesen smo se odpravili v jugovzhodni del Slovenije. Najprej nas je pot vodila do Ribnice, kjer smo si ogledali lepo obnovljen Ribniški grad, ki je najbolj znan po zadnjih čarovniških procesih v naših krajih. Sledil je ogled Muzeja suhe robe in razvoja te obrti skozi zgodovino. V Ribnici se tudi danes še kar nekaj domačinov ukvarja z izdelavo suhe robr, ki pa jo močno izpodrivajo cenenei izdelki z vzhoda. Eden takšnih podjetnikov, ki še izdeluje “škafe” po starem načinu, je gospod Franc Jaklič. Izdeluje miniature raznih lesenih posod, ki so bile nekoč nepogrešljiv del vsakega gospodinjstva. Njegova delavnica je eden redkih krajev, kjer oživijo stara izročila in šege iz preteklosti ob izvrstni predstavitvi izdelave teh miniatur.
Ogled smo nadaljevali na kočevski strani, v “skrivnostnem kraju zamolčane zgodovine”, po slovenski osamosvojitvi odprte, v času Jugoslavije pa zaprte doline Gotenice., kjer se nahaja vas brez stalnih prebivalcev Gotenica. Tam nam je predstavnik za stike z javnostjo s Slovenske policije ob predavanju kratkega filmao tem nekoč zaprtem območju, predstavil vas ter delo vadbenega centra slovenske vojske ter specialnih enot policije. Ob videoprojekciji nam je predstavil tudi skrivnostno zaklonišče, ki je danes zaradi svojih klimatskih razmer filmski arhiv Slovenije.
Sledil je ogled Kostelske doline, ki je znana po obrti “krošnjarjev”. Samo izza ograde smo si ogledali zanimiv grad Kostel, nekoč zadnji obrambni grad, ki je varoval Kranjsko pred turškimi vpadi. Grad je zaradi obnovitvenih del že več let zaprt za oglede.
Ekskurzijo smo po napornem, a poučnem dnevu zaključili v poznih večernih urah, ko smo se polni novih znanj in idej vračali v svojo domačo vas. In znova smo si lahko rekli, povsod je lepo, a doma je najlepše.

                                TD Gradišče

More Articles...

  1. 1. maj
  2. Šahovski turnir