Letos smo se v društvu odločili za ogled gorenjskih krajev, za kar sta se posebej potrudila naša Dragica in Rupert.
Najprej nas je pot popeljala do Planinskega muzeja v Mojstrani, ki je bil ob pomoči evropskih sredstev in donacijah sponzorjev odprt leta 2010.. po ogledu kratkega filma o začetkih planinstva na Slovenskem in predstavitvi dosežkov slovenskih planincev in alpinistov smo se odpravili na interaktivno pot na goro s sloganom “Pot je zgodba – zgodba je pot”. V tem muzeju si podajata roki preteklost in sedanjost. Bogata zbirka predmetov s pestro zgodovinsko pripovedjo, raznolikost fotografskega in arhivskega gradiva in obsežna strokovna knjižica nudijo obiskovalcu vpogled v množičnost in pomembnost planinske dejavnosti v slovenskem prostoru.. Stalna razstava je zasnovana kot muzejska pripoved, ki jo doživljamo kot lasten vzpon na goro.
Po tem vzponu smo si na bližnji turistični kmetiji pr Železnk privezali dušo s krepko malico, nato pa smo krenili k ponovno odprti Bohinjski sirarni v Srednji vasi, ki je znana po izdelavi slovenskega ementalca, bohinjskega sira. Direktor sirarne, gospod Primož Cvetek nam je povedal o nastanku sirarne leta 1958 in njenem prehajanju med različnimi lastniki. Popeljal nas je skozi celotno proizvodnjo in nas tako seznanil s sirarstvom. Značilen bohinjski sir je narejen izključno iz mleka, pridelanega na območju Bohinja in njegovi bližnji okolici, zato so količine le-tega omejene.
Izlet smo nadaljevali v Planšarskem muzeju v Stari Fužini, ki je bil odprt leta 1971, 1990. leta pa vsebinsko preurejen in dopolnjen.. Nahaja se v opuščeni vaški sirarni. Leta 1883 je bila namreč v Stari Fužini zgrajena sirarna, v kateri so sir izdelovali vse do leta 1967. Sirarski mojstri so skrbeli za velike hlebe sira, ki so jih nosači vsak teden nosili s planin.
V muzeju je razstavljena prvotna sirarska delavnica z velikima vzidanima sirarskima kotloma in prešo za oblikovanje hlebov sira, izvirno sirarsko orodje in pribor ter predmeti, ki so jih uporabljali planšarji pri svojem delu v planini. Na ogled je tudi lessen planšarski stan z notranjo opremo s planine Zajamniki iz leta 1849.
Naša zgodba se je za tad an zaključila in polni novih znanj smo se pozno zvečer vračali v našo vas ob robu Gorenjske in skupno ugotavljali, kako raznolika jet a naša deželica in koliko je še krajev, vrednih ogleda tudi v prihodnje.

                                TD Gradišče

Ekskurzija TD Gradišče 2011

Letos smo se v društvu odločili za ogled gorenjskih krajev, za kar sta se posebej potrudila naša Dragica in Rupert.

Najprej nas je pot popeljala do Planinskega muzeja v Mojstrani, ki je bil ob pomoči evropskih sredstev in donacijah sponzorjev odprt leta 2010.. po ogledu kratkega filma o začetkih planinstva na Slovenskem in predstavitvi dosežkov slovenskih planincev in alpinistov smo se odpravili na interaktivno pot na goro s sloganom “Pot je zgodba – zgodba je pot”. V tem muzeju si podajata roki preteklost in sedanjost. Bogata zbirka predmetov s pestro zgodovinsko pripovedjo, raznolikost fotografskega in arhivskega gradiva in obsežna strokovna knjižica nudijo obiskovalcu vpogled v množičnost in pomembnost planinske dejavnosti v slovenskem prostoru.. Stalna razstava je zasnovana kot muzejska pripoved, ki jo doživljamo kot lasten vzpon na goro.

Po tem vzponu smo si na bližnji turistični kmetiji pr Železnk privezali dušo s krepko malico, nato pa smo krenili k ponovno odprti Bohinjski sirarni v Srednji vasi, ki je znana po izdelavi slovenskega ementalca, bohinjskega sira. Direktor sirarne, gospod Primož Cvetek nam je povedal o nastanku sirarne leta 1958 in njenem prehajanju med različnimi lastniki. Popeljal nas je skozi celotno proizvodnjo in nas tako seznanil s sirarstvom. Značilen bohinjski sir je narejen izključno iz mleka, pridelanega na območju Bohinja in njegovi bližnji okolici, zato so količine le-tega omejene.

Izlet smo nadaljevali v Planšarskem muzeju v Stari Fužini, ki je bil odprt leta 1971, 1990. leta pa vsebinsko preurejen in dopolnjen.. Nahaja se v opuščeni vaški sirarni. Leta 1883 je bila namreč v Stari Fužini zgrajena sirarna, v kateri so sir izdelovali vse do leta 1967. Sirarski mojstri so skrbeli za velike hlebe sira, ki so jih nosači vsak teden nosili s planin.

V muzeju je razstavljena prvotna sirarska delavnica z velikima vzidanima sirarskima kotloma in prešo za oblikovanje hlebov sira, izvirno sirarsko orodje in pribor ter predmeti, ki so jih uporabljali planšarji pri svojem delu v planini. Na ogled je tudi lessen planšarski stan z notranjo opremo s planine Zajamniki iz leta 1849.

Naša zgodba se je za tad an zaključila in polni novih znanj smo se pozno zvečer vračali v našo vas ob robu Gorenjske in skupno ugotavljali, kako raznolika jet a naša deželica in koliko je še krajev, vrednih ogleda tudi v prihodnje.

 

                                                                           TD Gradišče

Kot je že tradicija društva, si člani ob končanih jesenskih opravilih organiziramo ekskurzijo po Sloveniji.
Letošnjo jesen smo se odpravili v jugovzhodni del Slovenije. Najprej nas je pot vodila do Ribnice, kjer smo si ogledali lepo obnovljen Ribniški grad, ki je najbolj znan po zadnjih čarovniških procesih v naših krajih. Sledil je ogled Muzeja suhe robe in razvoja te obrti skozi zgodovino. V Ribnici se tudi danes še kar nekaj domačinov ukvarja z izdelavo suhe robr, ki pa jo močno izpodrivajo cenenei izdelki z vzhoda. Eden takšnih podjetnikov, ki še izdeluje “škafe” po starem načinu, je gospod Franc Jaklič. Izdeluje miniature raznih lesenih posod, ki so bile nekoč nepogrešljiv del vsakega gospodinjstva. Njegova delavnica je eden redkih krajev, kjer oživijo stara izročila in šege iz preteklosti ob izvrstni predstavitvi izdelave teh miniatur.
Ogled smo nadaljevali na kočevski strani, v “skrivnostnem kraju zamolčane zgodovine”, po slovenski osamosvojitvi odprte, v času Jugoslavije pa zaprte doline Gotenice., kjer se nahaja vas brez stalnih prebivalcev Gotenica. Tam nam je predstavnik za stike z javnostjo s Slovenske policije ob predavanju kratkega filmao tem nekoč zaprtem območju, predstavil vas ter delo vadbenega centra slovenske vojske ter specialnih enot policije. Ob videoprojekciji nam je predstavil tudi skrivnostno zaklonišče, ki je danes zaradi svojih klimatskih razmer filmski arhiv Slovenije.
Sledil je ogled Kostelske doline, ki je znana po obrti “krošnjarjev”. Samo izza ograde smo si ogledali zanimiv grad Kostel, nekoč zadnji obrambni grad, ki je varoval Kranjsko pred turškimi vpadi. Grad je zaradi obnovitvenih del že več let zaprt za oglede.
Ekskurzijo smo po napornem, a poučnem dnevu zaključili v poznih večernih urah, ko smo se polni novih znanj in idej vračali v svojo domačo vas. In znova smo si lahko rekli, povsod je lepo, a doma je najlepše.

                                TD Gradišče

Tudi v Gradišču smo se na predvečer „praznika dela, 1. maja“, malo poveselili.
Nad brunarico smo zakurili prvomajski kres, predsednik Aleš in njegov pomočnik Mavric pa sta nam skuhala zelo okusen golaž. Tako tudi pri nas ostaja tradicija praznovanja praznika dela s kresom in prvomajskim golažem. Kljub vsesplošni krizi v svetu pa v Gradišču ostajamo optimisti, da se bo za pridne delavce vedno našlo delo in bomo lahko še naprej ohranjali tradicijo tega mednarodnega praznika.
Tradicija prvega maja kot mednarodnega praznika dela se pričenja že v daljnem letu 1886, ko je Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez po uspehih, ki jih je dosegalo kanadsko delavsko gibanje, zahtevala več delavskih pravic, predvsemosemurni delovnik.
Ker ima ta praznik res dolgoletno mednarodno tradicijo, jo moramo tudi mi ohraniti, kar nam pod okriljem Turističnega društva tudi uspeva.

 

 

 

 

 

 

Pod pokroviteljstvom turističnega društva Gradišče smo v teh zimskih mesecih v vaški brunarici izvedli dva šahovska dogodka.
Prvi šahovski dogodek se je odvijal 9. januarja 2010, in sicer „Tradicionalni novoletni šahovski turnir“. Udeležilo se ga je osem šahistov, pretežno iz naše vasi. Po hudih in zanimivih partijah je prvo mesto dosegel Marjan Prelovšek, drugi je bil Fonzi Hrovat, tretji pa Janez Kocjančič. Prvi trije so tudi po točkah nekoliko odstopali od ostalih. Po končanem turnirju je predsednik TD Gradišče MavricVidmar podelil nagrade, nato pa je sledila še obvezna malica in pogovor o dosežkih.

Drugi šahovski dogodek pa se je odvijal 12. marca 2010, ko je potekal tradicionalni šahovski dvoboj med ekipama Gradišča in Zlatega polja. Pred pričetkom dvoboja je obe ekipi pozdravil in nagovoril novo izvoljeni predsednik TD Gradišče Aleš Burja.
Vsaka ekipa je štela po sedem igralcev, ki so igrali dva kola. V prvem kolu so imeli igralci Zlatega polja bele figure, igralci Gradišča pa črne. Po kakšni uri igranja, ki je bilo zelo dramatično, se je prvo kolo končalo z rezultatom 4:3 za Gradišče. V drugem kolu sta ekipi zamenjali barve figur in dvoboj se je nadaljeval. Spet je minila ura in kazalo je, da je ekipi Zlatega polja malo padla koncentracija, saj se je drugo kolo končalo z rezultatom 7:0 za Gradišče. Tako je bil končni rezultat dvoboja Gradišče : Zlato polje – 11:3.

Po končanem dvoboju je bila obvezna malica, katero so pripravili šahisti Zlatega polja. Ob malici in prijetnem vzdušju so šahisti posedeli še dolgo v noč.